[ENG] Chapter 6: Once Krekov dom, today Tone Čufar theatre
Stanka Geršak, roj. Torkar pripoveduje:
»Po prvi svetovni vojni je bil sedež Katoliškega prosvetnega društva v Delavskem domu poleg takratnega »črnega konzuma«. Članstvo je naraščalo, imeli so telovadni odsek, pevski zbor, gledališke predstave. S pomočjo cerkve, občine in posojilnic ter predvsem s prostovoljnim delom članov in članic so leta 1927 začeli urejati prostor, kjer je danes parkirišče in začeli graditi Krekov dom.«
Po pripovedovanju Stanke Geršak so bili v Krekovem domu sprva gledališka dvorana s koritom za orkester ter garderobe, v kletnih prostorih telovadnica, ki so si jo telovadci delili z godbeniki, ter gostilniški prostori, ki so jih imenovali katakombe. V pritličju so bili poleg gledališke dvorane in garderob še pisarniški prostori sindikatov, papirnica, frizerski salon in brivnica. Na drugi strani je bila ljudska kuhinja. V prvem nadstropju je bil samostan. Sestre so skrbele za garderobo gledališčnikov, oddajale so bivalne prostore dijakinjam iz meščanske šole, ki niso prihajale z Jesenic. V času nemške okupacije je dom postal nemška kasarna. Med zavezniškim bombardiranjem, 1. marca 1945, je bil močno poškodovan. Po vojni je bila v na novo imenovanem Titovem domu ponovno urejena gledališka dvorana, oživela je športna dejavnost kot tudi godba na pihala. V prvem nadstropju je bila urejena knjižnica.
Prva gledališka premiera po 2. svetovni vojni je bila 8. decembra 1945, in sicer Cankarjeva drama Pohujšanje v dolini Šentflorjanski. Režiser Slavko Lumpreht je uspel združiti igralce treh predvojnih jeseniških odrov: sokolskega, katoliško-prosvetnega in delavskega. Že v prvi sezoni je bila tod tudi gledališka šola. Jeseniško gledališče se je od sezone 1947/48 imenovalo Sindikalno gledališče Jesenice, od leta 1950 Mestno gledališče Jesenice, od leta 1985 dalje pa Gledališče Toneta Čufarja.
Domačin Mitja Volčič pripoveduje:
»Razne proslave, katerih nosilni steber je bil pevski zbor, so organizirali v gledališču. Pa zabave tudi, saj je sicer amaterski ansambel uprizarjal poleg dram veliko burk in komedij ter tako privabljal najširši krog občinstva. Menda je skoraj vsaka soseska v mestu premogla igralca ali igralko. Ponosni smo bili nanje in smo jih šli gledat, še posebej če so imeli opaznejšo vlogo. V isti stavbi je bila tudi nepogrešljiva knjižnica, v začetku šestdesetih pa se je oglasil iz dveh skromnih sobic Radio Jesenice. To je bila za železarsko mesto velika novost.«
