Naravne znamenitosti

Vsako sončno jutro pošljemo droben žarek na pot, da nam, ko se vrne, pripoveduje, kako lepe so naše Jesenice in kraji okrog njih. In kaj se tam godi.

Mi varujemo to cvetje,
v naši vasi je doma. 
Kar narava nam je dala,
človek naj ne pokonča …

Reka Radovna reže v globino strugo svoji vodi. Pod ozke zavarovane steze in lesene mostičke. Spreminja jo v srebrne tolmune in bučeče slapove. Kaplje pršijo na vse strani. Če pogledaš v globino, popotnik, se v glavi rado zvrti. Od vsega lepega …

Na tej zemlji živimo in bomo živeli.
Ker vemo, da je bil nekdo pred nami …
Ostale so sledi … Da bi naši vnuki brskali po njih …

Visoko pod nebo je pripeta Golica,
gola lepotica, ki s svojimi nekoliko nižjimi,
z grmovjem in drevjem poraslimi sosedami
kljub višini nežno zaokroža podobo prelepega koščka zemlje v Karavankah.

 

 

Pred mnogimi leti, morda v četrtem stoletju, so pastirji z onstran Karavank po naključju prignali živino na prisojna pobočja. Prijazna lega pašnikov, sočna paša in misel, da gore tod okoli skrivajo rudno bogastvo, so pastirje zadržale. Vsaj nekatere ‒ za vedno … Krčili so gozdove, da so mogli orati zemljo. Za preživetje. Na obronkih Karavank so nastala prva prebivališča …

Kako je čudno lep ta svet. V daljavi Julijci, tu Karavanke. Struška, Belščica in jasen svod. V kotanji spijo davne tihe sanje …

Trdo hodi kmet za svojim blagom. Zdaj požene prvesnico, ki zaostaja, pogleda za teletom, ki trmasto rine v brezpotje, in si popravi klobuk, ki mu je že skoraj zakril pogled. Še pol ure, pomisli, pa bo za dobre štiri mesece opravljeno … To zimo je šlo s krmo na tesno …

Pa ne, da se bo črna hosta razlezla čez pašnike in bodo trave in rože umrle v temi?

Korak za korakom, meter za metrom do tja, kjer smo v jeseniški občini najbliže soncu in zvezdam, kjer se misli uredijo in sanje pozlatijo …

 

Kaj, v naturo 2000 so vas dali?
So že vedeli zakaj!
Zgodbo o naši imenitnosti so bržkone dobro poznali.

 

Ali je kaj trden most?
Kakor kamen kost.
Gre lahko naša vojska skoz?
Ja, če nam daste zadnjega vojaka!

Po viseči brvi čez Savo so hodili javorniški bosopetci pred davnimi časi na potep na Poljane. Visoko v hrib so upehani lezli. Nenadoma pa – pogled na deklico sredi bukovega gozda. Eno samo kamnito srce …

Visoko nad morjem, globoko v Mežakli, leži jama, ki skoraj v vseh letnih časih v sebi ohranja led. Jamarjem ponuja sprejem …

Stresla se je gora, grmelo je med rekami, čez polje; ljudje so prisluhnili. Potem je padlo. Imamo ga. Čudež z drugega sveta. Na Mežakli.

Najlepše v naravi je skrito očem. Na desni strani ceste, ki vodi v Javorniški Rovt, nad strugo potoka Javornik ju iščite. Dva bučeča slapova, dve naravni čudesi. Ko ju boste našli, bo trud poplačan.

URADNE URE

  • Maj, junij, september, december
  • ponedeljek – petek 08.00 - 16.00
  • sobote 10.00 – 16.00
  • Julij, avgust
  • ponedeljek – petek 09.00 – 19.00
  • sobote 10.00 – 16.00
  • Oktober, november, januar, februar, marec, april
  • ponedeljek – petek 08.00 - 16.00
  • Sobote, nedelje zaprto